Človek misli, da v življenju zmore vse sam, pa žal ni tako, tako je mislila moja sestra, danes pa ima zdravniški izvid izgorelost in je popolnoma nesrečna. Vedno je veljala za upornico, da vse ve in vse zna. Meni kot mlajši sestri je to šlo pošteno na živce in tako nisva bile v lepih odnosih. Enostavno sva tako različnih karakterjev, da se nisva razumele in ko sva bile skupaj sva si bile odveč.

Razlika v nama je bila ta, da sama sem vedno poslušala mnenje drugih, upoštevala načela, dovolila da imajo ljudje prav in jaz narobe in danes živim srečno življenje. Njo pa je napadla izgorelost, ker nikoli ni želela popustiti, mislila je, da lahko vse naredi sama, da ima vedno prav in bila je prav diktatorska nad vsemi, družino, otroki, parterji. Čeprav sem ji jaz včasih želela povedat, da nima vedno prav in da ljudje živijo tudi z drugimi prepričanji in so srečni in da naj se kdaj spusti na realna tla in pusti ljudem dihat. Pa ni, tako dolgo je terala to svojo trmo, da je na koncu ostala sama. Nekaj časa je še ponosno hodila okoli, kasneje pa jo je zlomilo in izgorelost je bila tukaj. 

Zdaj je v obdobju, ko vse druge krivi za svoje življenje, ne spomni pa se, kako je bila vedno glavna, kako ni pustila nikogar do besede, kako nihče ni naredil nikoli nič prav in nikoli ni imel nič prav. 

Jaz danes živim srečno in lepo mi je, ona pa je na robu živčnega zloma, ker jo nihče ne razume, ker ji nihče ne pomaga, a neprestano ji pomagamo, jo bodrimo, jo razumemo. Zavedamo se vsi samo ona ne, da je izgorelost velik zdravstveni problem in če se ne bo spremenila bo zbolela.

Jaz vem damo eno, da je karakter težek ko beton in da ji ne moreš pomagati, da pa je pri njej izgorelost pred vrati pa bo morala sama poskrbeti zase in videti, da pa le ni vse tako črno kot pa ona misli. …